Stiske otrok po strelskem napadu: kako povrniti občutek varnosti

Po strelskem napadu, ki je pretresel Avstrijo in svet, nekateri otroci občutijo tesnobo, žalost, strah, nekateri celo ne želijo v šolo, ker se ne počutijo varne. O tem, kako lahko v takih zahtevnih okoliščinah pomagajo starši in učitelji, smo se pogovarjali s specialistko klinične psihologije s Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov ljubljanskega zdravstvenega doma dr. Andrejo Mikuž.

Kako po takem dogodku, kot smo mu bili priča, prepoznati stiske otrok in mladostnikov? Kaj lahko storijo starši in kaj učitelji? Naj odrasli sami začnejo pogovor o tem, tudi če otrok sam ne spregovori o teh občutkih?

Odziv otrok na novice o tovrstnih dogodkih je lahko zelo raznolik – od nevtralnih odzivov do tega, da je otroka lahko zelo strah. Pomemben vpliv na njihovo doživljanje imajo odzivi nas odraslih. Pretirano posvečanje takemu dogodku, pogovori o nevarnosti, da se to zgodi tudi pri nas, senzacionalistično poročanje v medijih, slike in komentarji na družbenih omrežjih lahko pri bolj občutljivih otrocih pripeljejo do tesnobe in strahu, ki ga ne zmorejo obvladati, in vpliva na njihovo vsakodnevno počutje in delovanje.

Če opazimo, da se otroci ukvarjajo z dogodkom, razmišljajo o njem in se pogovarjajo med seboj, kaj se je zgodilo, preverimo, kako so doživeli to novico, ali in česa jih je strah. Ne postavljamo vprašanj, ki bi otroke spodbujala k temu, da začnejo razmišljati o preteči nevarnosti, pustimo, da nam sami povedo, kaj razmišljajo. Postavljamo odprta vprašanja, na primer "kaj si pa razmišljala, ko si izvedela, kaj se je zgodilo", "kaj pa mislijo tvoji prijatelji o tem", "ste se z učiteljico kaj pogovarjali, kaj se je zgodilo". Če razberemo, da je otroka strah, mu pojasnimo, da nas novice o hudih dogodkih lahko prestrašijo, ampak da ta strah ne pomeni, da je v otrokovi šoli tudi zares kaj nevarnega.

Za otroke in mladostnike je zelo dragoceno, če imajo izkušnjo, da nas odrasle zanima, kaj razmišljajo, počnejo, s čim se ukvarjajo. Če imajo z odraslimi dobre izkušnje, radi pripovedujejo o svojih zanimanjih, izkušnjah, vprašanjih in dilemah. Seveda pa se, tako kot odrasli, med seboj razlikujejo v tem, kako odprti so za komunikacijo. Razlog za to je lahko temperament oz. otrokova osebnost, lahko pa je zaprtost in odklanjanje pogovora tudi odraz stiske.

Odgovor, za kaj pri otroku ali mladostniku gre, bo v šolskem okolju najlažje našel tisti, ki ga spremlja in dobro pozna. Največ priložnosti za to, da pri otroku prepoznajo spremembo in raziščejo morebitno stisko, imajo v šoli učitelji, ki z njimi preživijo največ časa. Mladi nam bodo v obdobjih stiske zaupali, če smo pred tem z njimi zgradili odnos, zato je povezanost v razrednih skupnostih pomembno graditi od prvega dne. Preventiva pred medvrstniškim nasiljem je, da s premišljenimi ukrepi v šolah razvijamo podporno klimo in občutek skupnosti in povezanosti – tako med strokovnimi delavci in učenci kot znotraj obeh skupin. Pomembno je, da preprečujemo izključenost otrok in podpiramo pozitivno vedenje. Odrasli tudi z zgledom učimo, kako biti v medosebnih odnosih strpen in spoštljiv ter kako učinkovito komunicirati. Če bomo z otrokom govorili samo takrat, ko je kaj narobe, imamo manj možnosti za uspeh. Bistven vpliv na otrokovo doživljanje šolskega okolja imajo tudi starši in njihov odnos do šole. Medsebojno spoštovanje in sodelovanje otrokovih pomembnih odraslih in šole pri otroku krepi motivacijo za sodelovanje v učnem procesu.

Kako lahko odrasli otrokom zagotovijo, da se bodo v šoli počutili varno?

S tem, da so otrokom na voljo, ko potrebujejo informacije, pomoč, podporo ali samo sogovornika. Občutek varnosti je pomembno povezan z občutkom, da obvladujemo svoje okolje, da smo povezani, da vemo, koga poiskati, ko kaj potrebujemo. Nekateri otroci se lahko počutijo izgubljene pri ovirah, na katere odrasli morda sploh ne pomislimo – če ne najdejo svojih copatov, če zanje zmanjka malice, če si ne upajo na stranišče, ker se ne da zakleniti vrat in jim je to neprijetno. Šele ko zagotovimo občutek varnosti v običajnih okoliščinah, bomo ustvarili pogoje, da nam bodo otroci zaupali, kadar so v stiski.

Kaj lahko otroci in mladostniki storijo sami, med vrstniki, če na primer pri sošolcu opazijo stisko?

Odrasli smo tisti, ki skupaj z otroki soustvarjamo okolje, v katerem je vrednota pomagati, podpreti vrstnika in ne postavljati na prvo mesto samo svojih želja in potreb. Otroci in mladostniki morajo imeti izkušnjo, da se obnese, če strokovnim delavcem šole ali staršem povedo, kaj se dogaja med njimi in z njimi; da dobijo razumevanje, usmerjanje in pomoč.

Konec šolskega leta je že sicer stresno obdobje. Kako naj odrasli ravnajo – še posebej v primeru neuspeha, popravnih izpitov – da ta stres omilijo in otroke motivirajo za učenje?

Ob koncu šolskega leta je stopnjevanje pritiska zaradi ocen povečini neučinkovito. To je čas, ko je treba otroka podpreti in mu pomagati pri iskanju izvedljivih rešitev problema negativnih ocen, če je to še mogoče. Preventiva pred učno neuspešnostjo je sprotno opravljanje šolskih obveznosti, vključno z rednim obiskovanjem pouka, opravljanjem domačih nalog in učenjem; pri tem otroci potrebujejo podporo staršev. Kadar starši tega ne zmorejo, je otroku v veliko pomoč, če lahko dobi dodatno podporo v šoli, v nevladnih organizacijah in programih centrov za socialno delo, ki so na voljo v njegovem okolju.

Pomembno je, da nam v šoli uspe pravočasno poskrbeti za učence, ki imajo učne težave, in da preprečimo kopičenje negativnih ocen. V šolah so razvili številne dobre prakse – na primer medvrstniško pomoč, različne oblike učne pomoči, delavnice učenja, na voljo je dopolnilni pouk. Vse to so oblike pomoči, ki jih velja izkoristiti, za otroke, ki zaradi oviranosti pri učenju potrebujejo še več, pa zagotoviti potrebne prilagoditve in dodatno strokovno pomoč. Ponavljajoči se neuspehi lahko pripeljejo do negativne učne in splošne samopodobe, čustvenih in telesnih težav, socialne izključenosti, odklanjanja šole in umikanja v razdiralna vedenja.